MIT O DIMU – Dimne skulpture Sonje Keppler

Že na starem Vzhodu so cenili blagodejne in varovalne učinke kadila. Tam se je razvila živahna trgovina s kadili in drugimi dišavami, ki je v srednjem veku postala znana tudi v srednji Evropi.

Eno najstarejših besedil človeštva, Ep o Gilgamešu, pripoveduje o kadilnicah, v katerih so goreli kadilo, mira, cedrov les in sladki trs. V starem Egiptu in Grčiji, kjer je imel orakelj pomembno vlogo, so uporabljali posebne psihoaktivne snovi. Proizvodnja teh dišečih mešanic je bila rezervirana za svečenike in svečenice v templjih.

Rečeno je, da so Rimljani in Kelti uporabljali majhne kadilnice, ki so vsebovale dišeč les in smolo, kot grobne priloge.

Običaji, povezani z Rauhnächte, verjetno segajo tudi v obred kajenja. Med božičem in 6. januarjem, Bogojavljenjem, so duhovniki na pretežno katoliških območjih s kadilom kadili domove in hleve, kar se je še danes ohranilo, zlasti v alpskem območju.

Umetnica Sonja Keppler, rojena leta 1988 v Pforzheimu, se v svojem delu ukvarja z mitom dima in estetiko kiparstva. Nenehno spreminjajoča se igra nematerialnega in materialnega je podlaga za vse njene na videz arhaične dimljene skulpture.

Pri izbiri oblike in materiala – brona in keramike – se umetnik zgleduje po tradicionalnih kadilnicah. Obenem razblinja vse meje in prepoznavne reference ter izumlja nove, presenetljive, amorfno-čutne oblike.